Kolumna: Živim, kot da je moj zadnji mesec
|
Ste se že kdaj v svojem življenju vprašali, kako bi preživeli en mesec, če bi vedeli, da je to vaš zadnji? To je vprašanje, ki si ga je vsakdo izmed nas zagotovo že zastavil, nekateri pa si ga zastavljamo dnevno.
Sam sem se večkrat v svojem življenju vprašal, kako bi preživel moj zadnji mesec in se zasanjal v zgodbe, kot so samostojni skok s padalom, da bi se odpravil okoli sveta, da bi ga zažural v najboljših diskotekah po svetu, da bi si privoščil čimveč deklet, da bi obiskal vse prijatelje, ki jih imam po svetu, da bi bolj divje živel in podobno. A kaj, ko za take podvige nimam dovolj denarja, za avanture in romance pa v svojem življenju nikoli nisem bil dovolj samozavesten ali pa z njimi niti nimam izkušenj. A življenje je zanimivo. Večkrat nam ponudi priložnost, da doživimo, kar si želimo. Tokrat sem jo, za razliko od prejšnjih, izkoristil. To poletje sem imel priložnost, da si v službi vzamem dela prost mesec. Super sodelavce imam, ki so mi to omogočili in me nadomeščali. Po tednu Tolmina in muharjenja na Soči sem se odpravil sam na pot po Balkanu z avtom. To sem si vedno želel. "Balkanika trip" sem poimenoval potovanje. Prepustil sem se toku in mojemu občutku. Na pot sem vzel zvezek za zapiske, spalno vrečo, šotor, gumijasto podmetalko, GoPro kamero, s katero delamo teste v e-reviji trendset.si, fotoaparat, ribiške palice ter nekaj oblek in potrebščin, ki jih potrebujem, da preživim v naravi. Na grobo sem si zastavil prevoziti 2.500 km, skozi postojanke Makarska, Podgorica, Skopje, Niš, Beograd, Novi Sad, Banja Luka in nazaj v Slovenijo. Šel sem na pot brez rezervacij, a z najavo, da me v velikih mestih čakajo prijatelji in sorodniki, ki sem jim že leta obljubljal svoj prihod. Na poti sem se ravnal samo po svojem občutku. Torej tukaj in zdaj. Ko sem bil lačen, sem jedel, ko sem bil žejen, sem pil, ko sem bil zaspan, sem spal, ko sem želel žurati, sem žural, ko sem se želel voziti, sem se vozil, ko sem želel ležati na plaži, sem ležal. Bil sem to, kar sem. Odkrit in pomirjen sam s seboj in z drugimi. Spoznal sem cel kup novih ljudi. Takšnih, s katerimi bom ostal v stiku, in takšnih, s katerimi sem le neobremenjeno poklepetal. Prvič v življenju sem si kupil tobak in ga sproščeno kadil. Najbolj takrat, ko sem se družil. Spal sem na plažah, žural na polno, do te mere, da sem se prehladil in pristal na antibiotikih. Prvič v življenju sem zato več dni žural brez alkohola. In sem užival. Bil sem zadet, zadet od življenja. Zadet od tega, da sem na tem potovanju spet našel samega sebe. Plesal sem, pel sem, pisal sem knjigo o sebi, ustvarjal sem, naslikal sem prvo mojo umetniško sliko, lovil sem ribe, vozil sem se z najmočnješimi avti v Skopju. Šel sem tja, kamor večina ne gre. Videl sem skrite kotičke južne Dalmacije, Durmitor, kanjon reke Tare, prvič sem se peljal skozi Albanijo in Kosovo. Izkusil sem najboljše domače restavracije, bare in klube v Skopju, Podgorici in v Beogradu. Izkusil sem kuhinjo babic. Ustavljal sem se tam, kjer sem sam hotel. Večino časa sem se družil s prijatelji in sorodniki. S tistimi, za katere bi dal vse. Del časa sem se družil s sorodnimi dušami. Ves čas pa sem porabil zase in s seboj. To je bil moj popoln mesec, ki ga živim in ga bom živel še naprej. Uroš Preberite si potopisno zgodbo o tem, kako je skupina prijateljev prepotovala Bosno in Črno goro tukaj.
Deli svoje mnenje z drugimi bralci in ga vpiši spodaj. |
Preberite ostale kolumne:
|
