Fenomen čakanja v vrsti

Pred leti, ko sem bila nadebudna študentka, sem se odločila, da grem malo v svet študirat, v Belgijo. Tako, da vidim, kakšno je kaj življenje izven naših meja in ali je tam res tako drugače kot v Sloveniji. V bistvu tako drugače ni bilo, me je pa izjemno fasciniral in mi ostal v spominu, način čakanja na raznorazne zadeve; od čakanja v trgovinah pred blagajnami do raznoraznih uradov, zdravstvenih domov, itd. Tam se je resnično čakalo v vrstah, mirno, brez nekega poskusa prehitevanja časa. Ko sem čakala v supermarketu, da plačam moj jogurt, me ni nikoli nekdo z vozičkom vztrajno dregal v moje nove štikle. Ko sem ta jogurt plačevala, je blagajničarka počakala, da vse lepo pospravim in šele nato je sprejela kupca za mano. Na uradih si vzel listek in čakal, lepo mirno, brez živčne vojne in malih pogovorov s sotrpinom kako danes počasi delajo in zakaj zaboga ne odprejo še enega okenca. In vse sem uredila!

Kako se je lahko takrat vse mirno uredilo, sem se spraševala včeraj, ko sem čakala na zdravniški pregled. Lepo sem vstopila, se najavila pri sestri in se usedla. V čakalnici pred mano je bilo že nekaj ljudi in vsi so nestepno stopicali, se presedali in živčno majali svoje noge. Vse dokler se ni našel nekdo, ki je začel na glas izražati svoje nazadovoljstvo. Ko se je vsesplošni klepet, oziroma bolje pritoževanje poleglo, je večina ljudi na plano privleklo svoje pametne telefone in začelo s kazalcem odpirati raznorazne aplikacije, SMSje, itd. Tisti malo starejši pa so v roke vzeli revije ali pa nadaljevali z živčnim stopicanjem. Kaj se je zgodilo, da ne znamo več čakati in biti sami s sabo? Ne vem, vem pa, da me je moje opazovanje skrajno zabavalo.

Julija

Deli svoje mnenje z drugimi bralci in ga vpiši spodaj.