Česa se bolj bojite, javnega nastopa ali smrti?
|
Nekoč sem prebral raziskavo, ki je pokazala, da se večina ljudi boji javnega nastopanja bolj kot smrti. Tudi sam sem se prišteval k večini. Vedno pa sem delal na tem, da bi strah pred nastopanjem zmanjšal. Ste tudi vi med takšnimi, ki jim zastane dih v grlu, ko morajo spregovoriti v službi, pred šefom ali pred publiko?
V osnovni šoli sem bil eden najbolj pridnih v razredu. Nastopati pa nisem želel ali pa mi niti ni bilo potrebno. V srednji šoli sem se uspešno izogibal nastopanjem pred tablo, na fakulteti sem zavrnil vse možnosti za zagovor pred ostalimi študenti ali profesorjem. S tem nisem izkoristil dodatnih točk, ki bi mi lahko prinesle uspešno opravljen izpit. Verjetno je razlog v tem, da že od nekdaj nisem želel nastopati pred ljudmi, še posebej pred tistimi, ki so me poznali. Bil sem obremenjen s tem, kaj si bodo o meni mislili poslušalci. Bil sem osredotočen na to, kaj bom povedal in kako. Nikoli nisem bil sproščen. Pred nastopom se mi je v grlu vedno pojavil cmok, ki je prešel v tresoč glas. Ta me je običajno spremljal vse do konca predstavitve. Med poslušalci sem iskal prijazne posameznike, ki so mi prikimavali. Sproščeno sem govoril le takrat, ko sem o temi predstavitve vedel več kot poslušalci. Vsaj tako sem mislil, da vem več kot poslušalci. Pomanjkljivosti javnega nastopanja sem se začel resno zavedati, ko sem začel delati pri znanem založniku. Od nekdaj sem pa imel eno prednost, da se nisem bal nadrejenih. Vedno sem spoštoval le človeka, posameznika. In imel sem srečo, ker sem na visokih položajih spoznal vodje, ki so bili dobri ljudje. V večini primerov so me poslušali in spodbujali, ker so mi zaupali. Ti ljudje niso zaman na visokem položaju v družbi. Vedel sem, da se strah pred nastopanjem da nekako zmanjšati. Treniral sem, vedno več sem javno nastopal, več priprave sem si vzel. Govoril sem o stvareh, ki sem jih poznal, udeležil sem se tečajev javnega nastopanja. Čeprav se nisem rad snemal, sem to večkrat tudi napravil. Še vedno pa strahu nisem odpravil, pojavljal se je vedno znova in znova. Se je sploh lahko naučiti javnega nastopanja? Se je lahko za vedno otresti tistega cmoka v grlu? Sam pravim, da ja. Ne povsem, pač pa skoraj povsem. Kako, se sprašujete? Tudi sam sem se spraševal. Tri sestavine so potrebne za to: znanje o temi, ki jo predstavljate, sproščenost in iskrenost do publike. Ter najpomembnejše, razmišljajte o sebi in ne o tem, kaj si bo publika mislila. Recept je zelo preprost. Ko sem našel mir v sebi, ko sem postal iskren sam s sabo, sem lahko tudi do drugih. S tem so moje prezentacije postale preproste in uživam v njih. Uroš 
Znanje o temi, ki jo predstavljate, sproščenost in iskrenost do publike so ključ do dobre predstavitve.
Deli svoje mnenje z drugimi bralci in ga vpiši spodaj. |
Preberite ostale kolumne:
|